Kako nam lahko Human Design pomaga razbiti 4 največje mite starševstva

Starševstvo dandanes je, kot da bi hodili skozi džunglo brez zemljevida, oboroženi z ničemer drugim kot Googlovimi odgovori ob 1h zjutraj,  v upanju, da najdemo kakšno idejo, kako še pomagati otroku, pri izzivu, ki ga trenutno ima.

In ko ga končno najdemo in skušamo to testirati, pride nov rafal nasvetov dobronamernih sorodnikov, prijateljev in predstav iz družabnih medijev, kako to, kar počnemo pa vseeno ni prav.

Zanimivost pa je, da veliko tega, kar nam je povedano, temelji na mitih. Ja, mitih. In pogosto nas ravno ta pričakovanja potem vodijo na pot frustracije, krivde in izčrpanosti.

Danes bova zato odgrnili zastor 4 največjim nebulozam, ki lebdijo okrog sodobnega starševstva in odkrili resnice, ki ti bodo (vsaj upam) pomagale se počutiti bolj opolnomočeno in samozavestno v tej vlogi, ki jo vsakodnevno “igraš”.

Ah, mit, ki nas vse preganja.

Si bila že kdaj v trgovini s svojimi tamalimi in kar naenkrat eden dobi močan izbruh jeze?

Pa obe veva, da je to nekaj normalnega, ne? Še posebej, ko so otroci lačni, utrujeni ali preprosto preveč stimulirani.

Toda bodiva iskreni, te stranske poglede tujcev lahko še vedno kdaj čutimo kot žgoče žaromete usmerjene direktno v nas. 😩

Ampak resnica je takšna: otrokom ni namenjeno, da se ves čas vedejo popolno, ne glede na to, koliko se trudiš s čuječnostjo, samozavedanjem in delom na sebi.

In ko sva že tukaj, kaj sploh je definicija popolnosti??

Otroci so samo majhni ljudje z velikimi čustvi (ki jim je tudi fizično nemogoče zaradi razvoja možganov uravnavati čustva, tako kot bi jih recimo lahko mi), ki imajo, tako kot vsak posameznik na tem svetu, minute, dneve … ok, tudi cela jutra, ko jim stvari pač ne štimajo.

In to je OK.

Če že recimo pogledam moja dva mala manifestorja (ja, oba imata, po Human Design sistemu ta redek energijski tip) – to so otroci, ki se rodijo z naravno željo po neodvisnosti in uveljavljanju svoje volje.

To ne pomeni, da so “težavni” ali “predzni”, ampak preposto so energijsko naravnani tako, da radi samostojno vzamejo iniciativo.

Resnica je torej takšna: vedenje je zgolj komunikacija. Cilj ni imeti odlično vzgojenega otroka, ampak razumeti, kaj nam želi povedati v teh težkih trenutkih.

“Oh, naš pa že hodi. A tvoj pa še ne?”,
“A veš koliko več govori tista punčka, pa je isto stara kot tvoja.”,
“A tvoj pa še vedno ne prespi cele noči?”,
“Zakaj pa ni pri teh letih še navajena na kahlico?”,
“Uf koliko se trmari tvoj. Ni že malo prestar za to? V mojih časih nismo tako izsiljevali.”

… to so takšni in drugačni stavki, ki sva jih, verjamem, obe že slišali.

Kot da obstaja neka namišljena, do datuma zapisana časovnica, ki bi jo morali vsi otroci upoštevati.

Ta mit lahko povzroči nepotrebne skrbi in primerjave, a resnica je, da je vsak otrok na svoji edinstveni poti.

To je tudi ena izmed stvari, ki mi je tako zelo všeč pri Human Design –  ker ni tu, da otroka (ali odrasle) popredalčka, ampak pomaga videti in razumeti, kako in zakaj smo si tako različni (in zakaj je to čisto pravilno in v redu).

In če pogledamo zgolj prvi nivo – energijski tip oz. avro, ki si jo je vsak izmed nas, kot duša, izbral – ima vsak svoj energijski načrt, način učenja in svoj timing.

Bodisi je to generator, manigen, projektor, manifestor, reflektor … že tu je videti, kako vsak tip drugače “obdeluje” svet.

In ja, seveda obstajajo določeni mejniki, kdaj je dobro vseeno preveriti pri pediatru ali specialistu (ali vztrajati, ko ti zatrjujejo, da ni nič takega, ti pa kot mama čutiš, da je nekaj na tem).

Če pa vzamem povprečje in razbijanje mita, je vseeno pomembneje se uglasiti z otrokovim naravnim ritmom kot pa siljenje k doseganju družbenih mejnikov, samo zato, ker je sosedova Micka to že osvojila. To vodi do veliko manj stresa in jim omogoča, da uspevajo na njim skladen način.

Najprej te bom vprašala naslednje – kako pogosto se osredotočaš na popravljanje otrokovega “slabega” vedenja, namesto, da bi slavila njegovo individualnost (ki se kdaj kaže tudi v določenih domislicah).

Eden večjih mitov starševstva je tudi ideja, da je naša vloga “popraviti” svoje otroke in jih oblikovati v popolne, male ljudi, ki ustrezajo kalupu družbenih pričakovanj. No, ali pa naših pričakovanj, ker se nam zdi to prav in imamo določeno sliko v glavi, kako bi se morale stvari izpeljati.

Resnica: otroci ne potrebujejo popravkov – potrebujejo razumevanje.

In čeprav sem zagovornica zavestnega starševstva, čuječnosti in empatije ter mi samorefleksija in osebna rast pomenita ogromno, sem se tudi jaz ujela v to past.

Vse dokler nisem spoznala Human Design, sem ju sicer vzgajala sočutno, a hkrati mislila, da ju vodim v pravo smer, ko sem (sploh starejšega) spodbujala, da naj dela stvari bolj mirno.

Česar se pa nisem zavedala, je pa to, da sem ju na ta način pravzaprav prosila, naj bosta nekaj, kar nista. Ne da bi hotela, sem jima pošiljala sporočilo, da to, kar sta po naravi, ni čisto prav. 😔

Ko pogledam nazaj, vidim, da nisem spoštovala njune prave narave, sploh od starejšega sina, ampak sem ga poskušala oblikovati v različico, ki se je meni zdela bolj obvladljiva in v kateri sem se jaz, kot generatorka, počutila bolj udobno. 🌱

Zdaj precej lažje sprejemam njuno manifestorsko energijo – njuno drznost, neodvisnost, željo po iniciaciji.

In ja, je zahtevno, sploh ker se sproti ne bojuješ samo proti (svojim) zastarelim prepričanjem, ampak hkrati celiš tudi svoje rane iz otroštva in prekinjaš zastarele večgeneracijske vzorce.

Je pa vredno! Sploh ko vidiš njun mir, ki v manifestorski energiji pomeni, da živita skladno s seboj.

Sodobno starševstvo vključuje dolg seznam “morala bi …” in “ne smeš …” zadev.

V prvem letu slišimo …

“Otrok mora spati v postelji od staršev.”, “Otrok mora spati sam.”, “Otroka je treba samo dojiti”, “Otroka je treba hraniti po točno določenem urniku”.

Potem ko malo odrastejo, pridejo …

“Do drugega leta mora biti izven plenic.”, “Morala bi ga naučiti, da deli stvari.”, “Moral bi se več družiti z drugimi otroki.”, “Ne bi ga smela več toliko nositi.”, “Moral bi jesti, kar vsi drugi jedo.”

In kasneje se tudi ne neha ….

“Zdaj bi že moral znati voziti kolo.”, “Ne bi smel gledati toliko risank.”, “Moral bi bolj slediti navodilom.”, “Moral bi biti bolj pri miru.”, “Ne bi smel jesti toliko sladkarij.”, “Ne bi smel biti več tako čustven.”, “Moral bi bolj ubogati.”, “Moral bi biti bolj zaposlen.”, “Moral bi biti bolj izvenšolsko aktiven.”.

Seznam takih in podobnih stavkov se lahko nadaljuje še v nedogled.

In ja, nekatera ta “pravila” sigurno delujejo za določene družine, vseeno pa ne obstaja enoten pristop za vse.

Zakaj? Ti povem skozi leče Human Design sistem.

Kar deluje v družini, kjer so sami generatorju, ni rečeno, da bo skladno z družino, kjer so sami projektorji.

Pa če pogledamo znotraj samo ene družine. Kar deluje za dva starša z avro projektorja, ni rečeno, da bo bilo skladno za oba njuna otroka hkrati – enega z avro manifestorja, drugega z avro generatorja.

Vprašanje pa je … ali si dovolimo, da je to OK in da smo pomirjeni s tem?

Pri starševstvu se ne gre za stroga pravila – gre za iskanje tega, kar je skladno z unikatnimi potrebami in zasnovami znotraj družine.

In raje kot sledenje “pravilom”, ker bi drugače kao “uničila” otroka, sama počnem to:

• delam manj (manj “naredi tako”, “to je bolje zate”, “zakaj si tako žalosten?”, ipd.) in
• opazujem več (kar vem o njuni Human Design zasnovi, ne držim samo v teoriji in slepo verjamem zapisanemu, ampak opazujem, kako se to kaže pri njiju – iščem njune nianse – kaj ju zanima, na kaj se fokusirata, kako razmišljata)

Starševstvo je dovolj težko tudi brez pritiska, da poskušamo slediti vsem mitom in napačnim predstavam, ki nam jih mečejo na pot.

Dobra novica pa je, da si lahko izberemo drugi način. Tak, ki je usklajen s tem, kdo smo in kdo je naš otrok – v srčiki svoje duše.

In če želiš, lahko postane Human Design tisti poglobljeni zemljevid na tem divjem starševskem potovanju.

Če si pripravljena narediti naslednji korak, me pocukaj za rokav ali pa kar naroči personalizirano branje karte za tvojega otroka. Klikni tukaj, če želiš izvedeti več.

Aja, pa ne pozabi – ni popolnega starša, obstaja pa zavesten in nameren! Super si!