Resnica o zavestnem starševstvu in Human Design energijskih tipih (+ kaj morda ne veš, da počneš)

Dajva načeti debato o zavestnem starševstvu.

Prepričana sem, da si že brala knjige, poslušala podkaste na to temo in celo vestno vadila tehnike čuječnosti, kajne?

In verjamem tudi, da si tako kot jaz, tiste vrste mama, ki svojega malčka spodbuja k izražanju čustev, spoštuje njegovo avtonomijo in se trudi ustvarjati dom, poln empatije in povezanosti.

Daj petko, draga moja!

Zavestno starševstvo ni easy – sploh, ko vmes rešuješ še svoje vzorce iz otroštva – je pa vredno, vsaj zame, vsega truda (in komentarjev zunanjih opazovalcev, ki se jim zdi, da je to čista permisivna vzgoja).

Zame je ta pristop nekoč predstavljal sveti gral. Nekaj, k čemur sem stremela (in še vedno stremim), da bom počela, že leta preden sem postala prvič mama.

Od nekdaj sem namreč vedela nekaj: nočem biti mama, ki z besedami tlači otroka, ampak ga opolnomoča.

In s tem načinom vzgoje sem mislila, da sem zadela terno. Jasno mi je bilo, da bom kdaj kje kiksnila in rekla/storila kaj narobe, a vseeno sem čutila, da imam ob sebi močno orodje, ki, če le dosledno sledim temu, zmanjša prtljago večgeneracijskih vzorcev in travm, ki jih bom predala naprej mojim potomcem.

Ampak a veš, da se nam kljub vsemu znanju iz zavestnega starševstva, še vedno lahko pred nosom dogaja ena zahrbtna skrita malenkost. In ta je, da nezavedno pogojujemo otroka, da se obnaša kot nekdo, ki mu ni namenjeno biti.

Otroka lahko, kljub zavestni vzgoji, nenamerno učimo, naj ignorira svoj naravni tok energije, zaradi česar se začne obnašati kot nekdo, ki ni.

“Čakaj, kaj? Kako to misliš?”

Dajva preskočiti zdaj iz tematike zavestnega starševstva v kraljestvo Human Design sistema in ti vse podrobneje razložim.

Verjetno si zdaj misliš: “Ampak čakaj, res se trudim, da zavestno vzgajam, pa zdaj to ni dovolj? Res delam vse, kar je v moji moči, da razbijam generacijske vzorce, postavljam meje, se ozdravim pogojevanja iz lastne vzgoje in spoštujem otrokovo edinstveno osebnost in njegovo čustveno počutje.”

In zlata moja, v to sploh ne dvomim! Vem, da to delaš – da si zavestna mama. Ploskam ti in tako srečna sem, da imava na tem področju enake vrednote – da je obema pomembno, namesto na podlagi naše frustracije, se odzivati iz mesta empatije, pozornosti in povezanosti.

Zavestno starševstvo je fantastično. To je kot nadgradnja telefona na tipke na pametni telefon. Je res en velik korak naprej od tradicionalnih metod starševstva, kjer je bila edina “logična” reakcija tepež, zmerjanje, ignoriranje in kričanje.

Je pa tukaj en hakeljc, ki je tudi meni zamajal prepričanja in prerazporedil povezave v možgančkih – kljub vsej ljubezni in čuječnosti, obstaja ena stvar, ki jo zavestno starševstvo ne nujno upošteva.

In to je: edinstven energijski ustroj otroka oz. njegov edinstven način obdelave energije, načina sprejemanja odločitev in interakcije z okoljem.

In tukaj je tisti kraj, kjer se stvari rahlo zapletejo, ko lahko otroka, ne da bi se tega zavedali, nevede učimo, naj se obnaša na načine, ki se ne ujema s tem, kdo je na svojem dušnem nivoju.

Z drugimi besedami: otroka programiramo, da se začne obnašati kot popolnoma druga oseba.

Starševstvo je kot zlaganje enega velikega puzzla, za katerega nimamo pojma, kakšno sliko sestavljamo.

Med koščki imamo ljubezen, potrpežljivost, čuječnost, empatijo in ti so že nekaj časa na svojem mestu. A ne glede na vse, se nam včasih še vedno zdi, kot da nekaj manjka. Kot da je še nekaj več za tem, ampak odgovora nikakor ne najdemo.

No, Human Design je kot da bi obrnila škatlo in končno jasno videla to skrivno sliko.

Sliko, ki ti pokaže, kako je za tvojega otroka najbolj skladno uporabljati energijo in sprejemati odločitve, kako delujejo njegov navdih, komunikacija, kako doživlja svojo lastno vrednost, kako delujejo njegova čustva in še in še.

Human Design nam pokaže, kaj se skriva v otrokovem bistvu in zakaj enake tehnike nikakor ne ustrezajo vsem (kar sicer v teoriji vemo, ampak v praksi pričakujemo druge rezultate).

Lahko bi mu rekli tudi priročnik za starše, ki je specifično narejen za vsakega otroka (in starša) posebej.

Ko zavestno starševstvo združiš z znanjem otrokove Human Design telesne karte, je kot da bi dobila jasnost glede vseh njegovih domislic, moči, izzivov. V bistvu je kot bi našla zemljevid, ki ti pokaže najlažjo pot, kako jih vzgajati z večjo lahkoto, razumevanjem in povezanostjo.

In če se zdaj vrneva spet na tematiko pogojevanja.

Da si boš bolje predstavljala, kaj mislim s tem, ti pokažem kar na mojem primeru.

Sem mamica dvema sinovoma. Oba imata avro manifestorja. Midva z možem sva generatorja. Do informacij glede naših Human Design zasnov sem prišla, ko je imel starejši sin 4 leta in pol, mlajši pa 1 leto.

Če ne veš, kaj pomenijo besede manifestor, generator … te srčno vabim, da si BREZPLAČNO preneseš e-knjigo, kjer te popeljem skozi osnovno razumevanje Human Design energijskih tipov in kako opolnomočiti otroka, glede na to, katerega si je izbrala njegova duša. E-knjiga je za prenos na voljo tukaj.

Tukaj sta dva primera, kako sem, kljub vsemu znanju iz čuječnosti, osebne rasti in zavestnega starševstva, starejšega sina z avro manifestorja skoraj pet let nezavedno pogojevala in učila, naj se obnaša kot generator.

• Vsakodnevno sem ga bombardirala z vprašanji: “Boš jedel jabolko? Boš oblekel to majico? Bi raje bil zdaj zunaj ali greva noter risati? Se je v vrtcu zgodilo kaj smešnega? Je bilo dobro kosilo?” – Mislila sem, da ga opolnomočam, ko mu ponujam možnosti, da se odloči, nisem pa vedela, da ga s tem pogojujem v odzivanje. Nekaj, česar manifestorji niso prišli delati na ta svet.
• Govorila sem mu “Bolj potiho.”, “Mirno.”, “Tukaj sedimo.”, “Super si, ker si tako počakal.” – manifestorji so kot strele – močni, glasni. In kaj sem jaz počela? Medtem ko sem mislila, da ga na tak način učim kooperativnosti in spoštovanja drugih, sem to močno strelo tlačila v majhno škatlico in ji pravila, naj se pomanjša. Učila sem ga, da je preveč in da to ni OK. Auč.

Res, prepričana sem bila, da ga s svojimi zavestnimi starševskimi veščinami opolnomočam. Toda v resnici sem zavirala njegov naravni nagon.

Šele, ko sem izvedela za Human Design, in ugotovila, da ima redko avro manifestorja, sem videla ta ogromen razkorak in končno razumela, zakaj je bilo pri vsem tem vselej toliko trenja.

Zdaj si morda misliš: “Uf, to se sliši ekstremno, a jaz tega ne počnem, kajne?“

Verjemi mi, tudi jaz sem mislila isto. Toda pogojevanje se lahko prikrade tudi, ko se po svojih najboljših močem trudimo biti pozorni.

In sicer takole:

• družbena pričakovanja

Živimo v svetu, kjer so nekatera vedenja bolj cenjena kot druga. Pomisli, kako pogosto slišiš stavke, kot so: “Tako je prijazen in tih. Nič se ne upira. Res je ubogljiv, priden fantek.“, “Kako mirno sediš mlada damica, bravo.” ali pa “Počakaj, da prideš na vrsto. Ne moreš kar takoj skočiti in narediti to, kar si želiš.“

Ti stavki se slišijo popolnoma neškodljivi, ne? Ampak če je tudi tvoj otrok manifestor, ki potrebuje prostor za iniciacijo, ga lahko takšne izjave prisilijo, da zatre svoje naravne danosti.

• rutine in struktura

Že v šolah je vse začrtano, kdaj se kaj počne, kam se lahko gre, kako se lahko stvari počne. Rutina in struktura. Ampak kaj pa naš notranji ritem? Kaj pa svoboda, ki jo ljudje, sploh tisti z manifestorsko avro, tako zelo potrebujejo?

• naša lastna pogojenost

Način, kako smo bili vzgojeni, pogosto vpliva na naše starševstvo. Tudi z zavestnim starševstvom lahko svoja prepričanja projiciramo na otroka, čeprav to ni skladno z njegovo avro.

Vzemimo za primer cenjenje trdega dela, vztrajnosti in produktivnosti. V tem ni nič narobe, kajne? No, saj ni, ampak ne moremo pričakovati, da bo otrok, ki ima avro projektorja, manifestorja ali reflektorja prikazoval isto stopnjo vneme kot nekdo z generatorsko avro. Velikokrat pa ravno to pričakujemo, ker smo sami tako navajeni, da se tako dela.

• želja po prilagajanju

Priznajva si – vsi si želimo, da bi bili naši otroci srečni in tudi sprejeti. Toda, če jih prisilijo, da se prilagodijo družbenim normam – bodisi, da so bolj družabni, produktivni, ustrežljivi – jim nevede sporočamo, da kdor so, ni dovolj.

Kaj pa lahko storiš zdaj, ko veš, kako enostavno se zgodi lepljenje nalepk glede na naš pogled na svet?

Prvi korak je vsekakor spoznati energijski tip tvojega otroka in mu omogočati, da začne izražati svoje naravne danosti, ne da bi ga silili v kalup, ki mu ne ustreza.

Par hitrih nasvetov je tukaj:

Če imaš otroka z avro manifestorja: daj mu čimveč svobode (znotraj določenih mej glede na starost, seveda). Res poskušaj NE-je spremeniti vsaj v “MOGOČE” ali “Ne zdaj.” Raje, kot da mu govoriš, kaj naj naredi, ga spodbujaj, da te obvešča o svojih načrtih.

Če imaš otroka z avro generatorja (sem spadajo tudi manifestirajoči generatorji): spodbujaj ga, naj čimveč posluša, kaj mu sporočata njegov trebušček in telo. Kaj je isto, ob čemer čuti veselje? Dovoli mu, da se odziva na to, namesto da se ga sili v prerivanje in iniciranje stvari, sploh ko za to nima energije.

Če imaš otroka z avro projektorja: daj mu čas in prostor za počitek in polnjenje energije. Za razliko od generatorjev, projektorji nimajo konstantne energije, da bi delovali cel dan brez premora. Spodbujaj mir, počitek ali preprosto, da se sprošča brez pritiska, kaj vse mora še narediti. Povej mu, da je povsem v redu, če si vzame več odmorov.

Če imaš otroka z avro reflektorja: daj mu ogromno časa za obdelavo določene odločitve, sploh pomembne. Reflektorji morajo izkusiti svoje okolje, odzive in iti skozi celoten lunarni cikel (približno 28 dni).

Ogromno praktičnih idej glede komunikacije in podpiranja otroka glede na njegov energijski tip sem združila v 3. delu zbirke e-knjig “Kako vzgajati glede na Human Design zasnovo otroka”. Najdeš jo tukaj.

Zavestno starševstvo je lep, transformativen pristop k vzgoji, dodajanje znanja o Human Design zasnovi otroka (in starša) pa dvigne vse še na višjo raven zavedanja.

Zato, ko se boš naslednjič počutila, da se tvoj otrok ne ujema s kalupom, se spomni – morda si je pa njegova duša izbrala drugačno pot!

Praznujmo njihovo edinstvenost in jim dajmo prostor, da zasijejo, točno takšni, kot so, ne pa kot jim svet pravi, da bi morali biti in se obnašati.