Zakaj je kljubovanje tradicionalni vzgoji najboljše, kar lahko narediš za svoje otroke (in sebe)

Se igrava eno igro?

Jaz bom povedala scenarij, ti pa povej, če se ti je že kdaj zgodilo kaj od tega.

• z otrokom sta na igrišču in medtem ko se on igra, ti klepetaš z drugo mamico in ravno razlagaš, kako si svojemu otroku dovolila, da lahko opusti šport, ki ga ne več veseli, ona pa ti odgovori z: “Aha, ja, ne pri nas pa ne podpiramo tega. Neka disciplina mora biti. Ne more se kar tako sredi leta izmisliti, da to ni zanj. Kako se bo pa drugače naučil vztrajnosti?“
• si na rojstnodnevni zabavi in opazuješ svojega otroka, kako vljudno zavrne rezino torte, ker je sit, potem pa pride ena starejša tetica in reče: “V mojih časih so otroci jedli vse, kar smo jim dali – brez vprašanj. Zdaj pa je aktualna ta permisivna vzgoja in si vsi samo še nekaj izmišljujejo po svoje.”
• otrok se ustraši, priteče k tebi, ti ga dvigneš, objameš, poveš, da si tukaj zanj kadarkoli te potrebuje, nato ti pa tast reče: “Kaj ga tako ujčkaš? Ta se te bo držal za krilce še pri tridesetih. Popolnoma nesamostojen bo.“

Zveni znano?

Dobrodošla v klubu mamic, ki se ne bojimo prekinjati krog zastarelih starševskih vzorcev in svojim otrokom privzgojiti močan občutek lastne vrednosti.

In ja, včasih se res zdi, kot da vstopamo v levji brlog, ki je poln vseh prepričanj, mnenj in opazk, kako delamo stvari narobe, me smo pa oborožene samo z našimi instinkti, izkušnjami, vizijami in morda celo znanjem Human Design zasnove otroka.

Za vzgajanje otroka na način, ki je zavesten in čuječ, je potreben pogum, ker bodimo realni, večina ljudi še vedno ne razume te naše poteze.

Ampak veš kaj? Saj ni treba, da jo. Me vemo, da je vredno!

Priznajva si: obstaja razlog, da je vse prej kot lahko vzgajati otroka na način, ki je v nasprotju z znanimi, ustaljenimi, večletnimi načeli družbe.

Na svojih hrbtih namreč nosimo generacije travm, družbenih pričakovanj in zastarele metode starševstva.

Odraščali smo ob besedah “Zato, ker sem jaz tako rekel/rekla.”, “Nehaj se jokati, ali pa boš res dobila razlog za solze”, “Moja hiša, moja pravila.”, “Boš že razumela, ko boš odrasla.” ali “Bodi tiho, ali pa dobiš eno.”

In zdaj si si drznila izstopiti iz tega okvirja. Odločas se, da boš ozaveščen starš, ki mu je mar za otrokove potrebe, čustva in to, po čemer hrepeni njegova duša. In namesto, da bi silila svojega otroka v družbene kalupe, ga vodiš k sprejemanju tega, kdor v resnici je.

Premikaš meje, zlata moja!

Vse to, pa vem, da prihaja z vrsto skrbi, zaradi katerih lahko večkrat dvomimo vase in to izbrano pot.

Kaj pa, če imajo drugi prav? Kaj pa, če bo moj otrok res slabič in stalno priklenjen name, ker sem tu zanj? Kaj pa, če ga ne pravilno pripravljam na ta “realni” svet, ki ga vsi omenjajo? Kaj pa če vse zafrknem in mu v bistvu škodujem? Kaj pa, če se moj otrok res ne bo naučil discipline in vztrajnost? Kaj pa če ga pripravljam na neuspeh, ker ga ne dovolj silim? Kaj pa, če se bo moj otrok težko vklopil med vrstnike, ker vzgajam na drugačen način? Kaj pa, če mi bodo kot odrasli zamerili, ker ne upoštevam tradicionalnih pravil?

Zadeva je takšna – vzgoja na drug način, kot smo ga bili mi sami deležni, ni samo nek trenutni trend, na katerega slučajno skačemo, ker zgleda zanimiv.

Ne, tukaj se gre za zavestno odločitev prekinjanja in celjenja večgeneracijskih travm, ustvarjanje novih družinskih vzorcev in vzgajanje otrok, ki so čustveno inteligentni, opolnomočeni in usklajeni s tem, kdor v resnici so.

Pri zavestnem starševstvu ne gre za to, da želimo vzgojiti popolnega otroka ali da želimo biti mi popolni, še manj pa permisivni. Tu gre za namero, kjer smo pripravljeni delati na sebi + delati na svojih sencah, ker se zavedano, da naša pot samoodkrivanja in odklepanja okov neposredno vpliva na močan občutek lastne vrednosti in samozavesti tudi pri otroku.

Human Design pa tej nameri doda še dodatno plast.

In ko enkrat združiš to dvoje skupaj in razumeš še energijski tip svojega otroka (ne glede na to, ali je generator, manifestirajoči generator, projektor, manifestor ali reflektor) si takoj opremljena z orodji, s pomočjo katerih ga boš vodila na način, ki spoštuje njegove naravne danosti (namesto, da bi ga silila, naj postane nekdo, ki ni).

Kako to izgleda?

Ja, na primer, če ugotoviš, da imaš doma otroka z avro manifestorja, na njegove nenehne iniciative in korakanja v svojem ritmu, ne gledaš več kot ignoriranje tvojih besed, ampak vidiš, da je to njihova narava in zdaj veš, kako drugače zadeve skomunicirati.

Ali pa recimo, če imaš doma malega generatorja, ki žari od veselja, ko počne nekaj, kar ima rad, vendar se vleče za naloge, ki ne sprožijo tistega notranjega ognja, lahko z vedenjem njegove Human Design zasnove to spoštuješ, ne da bi imela tako velikega občutka, da ga razvajaš.

Več o posameznih energijskih tipih si lahko pogledaš znotraj zbirk e-knjig “Kako vzgajati glede na Human Design zasnovo otroka”. Dobiš jih tukaj.

Tu pa nastopi družba z njenim neodobravajočim pogledom. Ker dajva biti realni, zavestno starševstvo z znanjem Human Design zasnove otroka ne ustreza ravno pričakovanjem sveta.

Tradicionalno šolanje še vedno želi, da se vsakega otroka obrusi in stisne v samo eno obliko kalupa, kulturne norme pa še vedno dajejo prednost uspehu pred srečo. Nivo produktivnosti se še vedno enači z vrednostjo otroka, “drugačen” pa pomeni biti “problematičen”.

In potem si tu ti, ki si upaš iti naprej po tej drzni novi poti.

Zato, ko boš dobila naslednji pogled izpod čela in pridigo, ker kao nepremišljeno zaupaš otrokovi sposobnosti sprejemanja odločitev na podlagi njegove notranje resnice, se zavedaj, da to ni napad nate.

Živijo le v drugem nebotičniku zavesti in trenutno še sprejemajo idejo, ki veli, da je nadzor edini način starševstva in je le strah pravi krmar ladje.

Zaenkrat še ne vidijo (in mogoče tudi nikoli ne bodo, ker to ni njihova dušna naloga) lepote, ki pride, ko se otroka opolnomoči, da posluša svojo notranjo avtoriteto in mu pomaga ostati prizemljen v svetu, ki ga sili, da mora biti nekdo drug.

In čeprav zgleda ta skok nasprotovanja normam tako zelo tvegan, je hkrati še bolj osvobajajoč.

In da ne pozabim – če zdaj bereš te vrstice, verjamem, da si tudi na lastni koži (tako kot jaz) že občutila, kaj pomeni sledenje glasnim in pogosto protislovnim sporočilom družbe.

Najbrž natančno veš, kakšen je občutek odraščanja znotraj pričakovanj, ki te na vsakem koraku opominjajo kako “pravilno” govoriti, kako se “pravilno” obnašati, kaj lahko rečeš, česa ne smeš, kdo moraš biti … vse zavoljo tega, da je nekdo drug srečen, ti pa obkljukana kot pridna, uspešna punčka, ki ne razburja druge in ne dela hrupa za nič.

Toda bodiva realni – kolikokrat si se zaradi upoštevanja teh pravil počutila ločeno od sebe?

Kolikokrat si žrtvovala oz. še vedno žrtvuješ svoj pravi jaz v želji, da bi izpolnila neke družbeno zapisane standarde, na koncu pa si pridelala samo občutke utrujenosti, zmede, naveličanosti, izgubljenosti, neustreznosti in morda celo izgorelosti?

Kolikokrat si se ujela pri tihem prikimavanju, samo zato, da bi se izognila konfliktu?

Kolikokrat si potlačila svoja čustva, samo zato, da bi ohranila harmonijo v odnosih in ne povzročala “galame”, četudi si se ob tem počutila kot lonec na pritisk, ki bi najraje eksplodiral?

Kolikokrat si se že prisiljeno nasmehnila, čeprav si v svojih prsih čutila bolečino in je bilo vse, kar si si želela samo to, da bi imela pogum brez strahu izraziti svoje potrebe in želje?

Kolikokrat si skrila svojo pravo osebnost, samo zato, da bi te nekdo sprejel?

Kolikokrat si potisnila na stran svoje prave želje, samo zato, da bi sledila tako imenovani “varni” poti, potem pa se nekega dne zbudila in se spraševala, zakaj se kljub temu, da si obkljukala vse točke na seznamu, še vedno počutiš neizpolnjeno?

Vse to izgleda kot da bi nosili obleko, ki se ne povsem prilega – na nekaterih mestih je tesna, na drugih ohlapna in povrh vsega še neudobna. In na koncu je vse, kar ti ta, po mnenju drugih čudovita kreacija, da, so samo občutki izčrpanosti od nenehnega popravljanja in iskanja zunanjih potrditev.

In ravno to je tisto, kar verjamem, da obe ne želiva predati naprej svojim otrokom.

Torej, zakaj se splača vzgajati zavestno in s pomočjo Human Design sistema tudi, ko se zdi, da plavaš proti toku?

Ker alternativa je vzgoja otrok, ki se odklopijo od lastne moči. Točno to, kar se je zgodilo nam.

Z vzgojo glede na Human Design zasnovo otroka daješ svojemu otroku darilo pristnosti. Učiš ga, kako zaupati svojemu notranjemu glasu, krmariti po svetu z zaupanjem v to, kdo so, in postavljati meje, ki spoštujejo njihovo edinstveno energijo.

Dajemo jim dovoljenje, da so to, kar so – nekaj, kar mnogim izmed nas ni bilo dano.

In veš kaj je največja lepota tega procesa?

Ker se tudi ti zdraviš.

Ves zakaj? Ker ko se odločimo prekinjati krog in ustvarjati nove družinske vzorce, to ne vpliva le na naše otroke, ampak pišemo nov scenarij tako za naše potomce in celimo travme sebi + neposredno tudi našim prednikom.

In ja, to ni vedno lahko.

Ker bodo prišli dnevi, ko se boš spraševala, da delaš “prav”?

Ampak poslušaj, če vzgajaš z ljubeznijo, empatijo, zavedanjem in čuječnostjo, vmes pa izvajaš tudi samorefleksijo in rast, že delaš nekaj več kot “prav”.

Ti, draga moja, počneš nekaj neverjetnega, za kar je potreben pogum, ker odmikanje od množice in zaupanje svoji intuiciji v svetu, ki ti pravi, da je to narobe, ni mačji kašelj.

In tudi pot zavestnega starševstva s pomočjo Human Design sistema ni vedno lahko – je polna vprašanj, dvomov in trenutkov, ko se počutiš čudno.

Vendar ne pozabi – nisi sama. In če boš kdaj potrebovala kakšen dodaten vpogled v dušno mapo tvojega otroka, je tukaj ogromno načinov, kako lahko to osamljenost spremeniva v opolnomočenost.

Pokaživa svetu, kaj vse je mogoče, ko se vzgaja s pogumom, ljubeznijo, čuječnostjo in malo Human Design čarovnije.