13 Od kod vsa ta frustracija??

Po Human Design sistemu sem generatorka.

To pomeni, da si je moja duša iz kompleta 4 različic, izbrala tisto “energijsko obleko” oz. avro, ki jo bo nosilo kar 70% ljudi na tem planetu.

Zaradi te avre imam moč, da gorim.

OK, čakaj, da malo bolj razložim, da si me ne boš zdaj predstavljala, kako hodim po mestu in sem kot Human Torch iz filma Fantastični štirje.

Ogenj, ki gori ali dim, ki duši

Generatorji nosimo v sebi žerjavico (metaforično gledano, seveda). In ko delamo stvari, ki nas resnično napolnjujejo, ta ogenj gori čisto in toplo. Ko pa delamo stvari iz dolžnosti, strahu ali zato, ker se nam zdi, da jih moramo delati, pa bo začel dim dušiti ta plamen.

Mi generatorji smo torej kot peč na drva. Zmogljivi, vztrajni, sposobni greti cel prostor okoli sebe in širiti zadovoljstvo. A samo, če gorimo na tista prava drva, ki so suha in primerna za našo dušo. Torej drva, ki so naravnana na tisto, kar nas zares zanima, veseli, navdušuje.

Veš kaj se zgodi, ko se začne metati v to peč pa mokra in za nas napačna drva? Namesto močnega ognja se bo začel v nas nabirati gost, zadušljiv, neprijeten dim.

Ali bo peč zaradi tega nehala delati? Ne. Še vedno bo vztrajala.

Ker smo bili mi generatorji že od malega naučeni, da je treba potrpeti, zdržati, iti čez, stisniti zobe.

Pač, dejmo dvigniti roke vse, ki smo že prevečkrat v življenju občutek zadovoljstva in notranjega telesnega “Ja”-ja, dale na stran in raje izbrale logični miselni “To je bolje, to je pravilneje, ker se je vedno tako delalo in ne moremo razočarati.”, čeprav je ob tem telo na vse pretege kričalo “Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!!!!!!!!!!!!!!!”.

Dosti nas je takih. Si upam celo trditi, da ni generatorja na tem svetu, ki bi utekel kdaj temu.

Ko telo ve prej kot um

In veš kaj je pri tem najbolj ironično? Da to vedno počnemo z najboljšimi nameni. Ker hočemo biti dobre. Odgovorne. Zanesljive. Ker bog ne daj, da razočaramo mamo, očeta, partnerja, šefa, prijateljico, sosedo, stranko, pa še tistega gospoda iz tretjega nadstropja iz bloka v sosednji ulici, ki sploh ne ve, da obstajamo.

Razumeš kam ciljam?

In ko sem to par let nazaj spoznala o sebi, sem bila “Fuck!!! Ta moja večletna frustracija glede planerjev je tam zato, ker mi nekaj sporoča. In ne pomeni “Aneja, daj, samo najdi spet iskro in bo spet bolje”, ampak pomeni “Čas je za novo zgodbo. To ni več skladno s teboj. Čas je za spremembo.”.

Zgolj to poznavanje mojega not-self čustva, ki se pojavi, ko delujem preveč iz uma (pogojevanja) in občutka, ki mi pove, kdaj sem skladna z mojo dušo, mi je toliko olajšalo odločitev, da verjeti ne moreš koliko.

In evo, to je bil ključni faktor, zakaj sem se kljub velikim dilemam in strahu, koga vse bom razočarala in kaj vse bom izgubila, odločila, da preneham s svojo zgodbo o planerjih.

Ne si misliti, da me vseeno ni potilo ponoči glede te odločitve in da je prišla iz danes na jutri, ker sem se morala fajn pogovoriti s svojim umom, naj neha mešati “štrene”.

Ampak veš, to je tista razlika med: “OK, zdaj imam informacijo in jo bom uporabila za delati spremembe v svojem življenju, ki bodo bolj skladne z mano” in “OK, zdaj imam informacijo in pri tem bo ostalo in rinem še naprej na stari način.”