Zakaj “priden otrok” ni vedno srečen otrok

Poglej, štirje otroci.

En ima rad nogomet in lahko lahko ure in ure dela, kar ga veseli.
Druga ima rada knjige in čuti vsako razpoloženje v prostoru. Tudi tisto neizrečeno.
Tretja obožuje kuhanje in zazna stvari, ki jih drugi ne opazijo.
Četrti pa obožuje risanje in svobodo, da lahko dela stvari na svoj način.

4 različni otroci. 4 različni svetovi. 4 različni jeziki življenja. 4 bitja s popolnoma različnimi potrebami, ritmom, načinom doživljanja sveta.

In vsak od njih je kot seme, kjer eno potrebuje sonce, drugo senco, tretje več vode, četrto pa prostor, da raste po svoje.

A kaj se ponavadi vidi navzven?

Da je to samo otrok.
Otrok, ki ne more kar početi vse, kar se mu zahoče.
Mora se prilagoditi. Tako pač je. Tako je življenje.

In tako jih začnemo vse omejevati z istim kalupom:

Isti urniki.
Ista pravila.
Ista pričakovanja.
Isti način “pravilnega” vedenja.

Kot da bi vse te različne rastline posadili v isti lonec, z isto zemljo, z isto količino vode.

V upanju, da jih bomo pripravili na življenje.

Ampak …

… kaj se zgodi z rožo, ki potrebuje sonce, če jo postaviš v senco?
… kaj se zgodi z rastlino, ki potrebuje prostor, če jo obrežeš vsakič, ko zraste malo po svoje?

No, ne postane “bolj prilagojena”. Postane manj to, kar v resnici je.

In otrok ni nič drugačen

Ko ga vedno znova obračamo stran od njegove narave je to, kot da bi mu tiho govorili:

“Bodi nekdo drug.”
“To kar si, ni dovolj.”

In on poskusi. Res poskusi.

Trudi se sedeti pri miru, kot vsi drugi.
Trudi se poslušati na isti način, kot vsi drugi.
Trudi se slediti istim pravilom, ob istem času, na isti način, kot vsi drugi.
Trudi se biti “priden”, glede na splošne smernice, ki to “pridnost” definirajo.

Ampak nekje vmes začne ugašati tisti njegov notranji ogenj oz. tisto iskrico, zaradi katere je prišel na ta svet točno tak, kot je.

Mi ne verjameš, da pride do tega?

Koliko odraslih danes zares ve, kaj jih veseli?
Koliko jih zjutraj vstane z občutkom notranje smeri, ne pa z občutkom, da samo “morajo”?
Koliko jih še sliši svoj notranji glas, ne pa vsega, kar “bi morali”?
Koliko jih si dovoli biti to, kar so, brez občutka krivde?

Raje ne bova šteli, prav? 😉
Ker jih (nas) je preveč.

Preveč ljudi, ki so se naučili biti vse za druge in skoraj nič za sebe. In namesto, da bi delovali iz svojega najvišjega jaza, delujejo iz svojih ran.

Kako se je to sploh zgodilo?

Počasi. Kapljico po kapljico. Kot voda, ki ne razbije kamna z močjo, ampak z vztrajnostjo.

In ravno tako počasi se je začelo tudi nekaj drugega:

“Normalno” je postalo, da se prilagajaš, tudi če utišaš svoj “ja”.
“Zrelo” je postalo, da se zatreš.
“Uspešno” je postalo, da zdržiš in greš čez sebe.

Vzorec, ki se ponavlja

In take “kapljice” padajo tudi na naše otroke in jih dvomiti v to, kar jim je naravno.

In potem se čudimo:

Zakaj ne sodelujejo???
Zakaj se upirajo??
Zakaj postanejo “težavni”??
Zakaj jih je treba stalno usmerjati, popravljati, motivirati??

Vidimo vedenje. Ne vidimo pa, kaj je pod njim.

Tisti, ki “noče sodelovati”, morda le še ni začutil svojega JA. Tisti, ki “pretirava s čustvi”, nosi več, kot zna ubesediti. Tisti, ki “nikoli ne uboga”, ne išče konflikta, ampak prostor, da ostane to, kar je.

Njegovo vedenje ni problem.

Je odgovor.

Odgovor na okolje, ki ga ne bere, ampak oblikuje. Ki ga ne posluša, ampak usmerja. Ki ga ne vidi, ampak popravlja.

Ampak veš kaj, obstaja tudi drugačna pot.

Ne pot, kjer otrok postane “lažji” glede na sistem. Ne pot, kjer je manj izzivov. Ne pot, kjer vse teče brez konflikta.

Ne, ne. V mislih imam pot, kjer končno začneš razumeti, kaj se v resnici dogaja. Torej, kjer ne gledaš več samo površine, ampak začneš brati globlje.

Kot da bi se prvič naučila poslušati jezik, ki ga otrok govori že ves čas, samo da ga prej nisi razumela.

In kako do te poti?

Začni s spoznavanjem njegove Human Design zasnove.

Ker Human Design ne govori o tem, kakšen otrok bi moral biti.

Ampak o tem, kako je ta otrok naravno zgrajen:

kako se uči
kako sprejema svet
kako se odziva
kaj ga izčrpava in kaj ga polni
kaj potrebuje, da ostane v sebi

In zato sem ustvarila …

Vzgojen po dizajnu
– personalizirano Human Design analizo otrokove karte.

Da končno dobiš odgovore na vprašanja, ki si jih morda že dolgo nosiš v sebi:

Zakaj se moj otrok odziva tako, kot se odziva?
Kaj se v resnici dogaja pod “težkim” vedenjem?
Kako ga lahko podprem, ne da bi ga zlomila ali izgubila sebe?
Kaj moj otrok potrebuje, da ostane v stiku s sabo in hkrati sodeluje z življenjem?