Kdo sem – razbijam svoje mentalne kalupe

Veš katero vprašanje mene zmede?

Kdo sem? Kdo si? Opiši se.

Težka so mi ta vprašanja. Ker, ne vem. Toliko možnosti je.

Moj ego center bi rad prišel na en tak izjemno out of the box in over the top odgovor, kjer bi vsi rekli, waaaaw, kako je pa dobro povedala in se opisala, res je carica.

Preveč možnosti

Drugi del mene pa nima pojma kje naj sploh začne. In začne kot zmešan analizirat vsak delček mojega življenja.

Naj začnem pri otroštvu, ampak koga to sploh zanima? Naj povem moje izzive, samo potem bo zvenelo, kot da samo stokam? Naj začnem z “Sem žena, mamica, hčerka.”. Am ne, to je preveč dolgočasno. To vsi počnejo. Naj povem o mojih hobijih? Hm, samo potem te ne bodo jemali resno.

Naj govorim samo o poslovnih stvareh? Naj govorim o moji poti do sem? Naj pišem zabavno? Naj pišem strokovno? Naj pišem nekje vmes?

Naj pišem tako, kot ko govorim? Naj pazim na slovnico ali naj se poskusim približat bralcu, ker je tako bolj “pravilno”?

FUCK!!!!!! Ti pravim, se ne ustavijo ti moji možgani. 101 različico vidim in nobena se mi ne zdi dovolj dobra.

Kdo sem v resnici

Ker jaz nisem samo ena identiteta. Jaz sem več različnih in nobena povsem 100% ves čas. Sem kameleon, ki se spreminja glede na občutke in prostor.

Zato, kdo sem jaz????

Jaz sem jaz.

Razbijanje ugajanja in cone udobja

In da se malo iztaknem iz mojega people pleaser navade, sem se odločila, da bom skočila iz cone udobja in naredila nekaj, kar nisem še nikoli.

Začela bom serijo, kjer bom preko mojih življenjskih izkušenj pisala zgodbo o meni.

In seveda bom vse prikazovala na moji Human Design karti, da boš tudi ti videla, koliko ti lahko pomaga poznavanje svoje.

Strah, dvom in notranji boj

Moj strah, ki želi vsem ustreči in ne hoditi v konflikte mi sicer zdaj govori, da sem nestrokovna in da se tako ne dela. Da sem podjetnica vendar. Pa tudi bloge se piše tako, da so lepo berljivi, ne pa po domače.

Ampak, fuck it. Ne, ne bom. Neee. Dovolj je tega.

Zakaj bi moralo biti vse zglancano? 40 let imam. Stopila sem v novo desetletje. Nočem več se dajati v mentalne kalupe. Hočem jih razbiti. In ker vem, da se to ne da narediti v enem dnevu, jih bom začela razbijati počasi. Enega za drugim. Pa če bo kakšen pretrd, bom še enkrat potolkla.

Ker to sekiranje je utrujajoče. Koliko časa že to počnem. Pa ne verjamem, da sem edina. Kolikokrat smo zakrile določen del sebe, samo zato, da bi bile bolj sprejete, da ne bi bile kritizirane, obsojane. A, kolikokrat?

Jaz vem, da ogromno krat. Prevečkrat. In še zdaj me je strah tega. Ker moje telo nosi spomine, kako je bilo, ko sem bila konkretno bullyana v osnovni šoli in kaj se je zgodilo, če sem izrazila svoje mnenje doma.

Mama, vzorci in odgovornost

In zdaj sem mama. Dvema bitjema, ki me nonstop gledata. Ki vse slišita. Ki vidita vsako moje dejanje. In si zapomnita. Včasih se kar ustrašim koliko.

In kako naj jima pridigam, da naj bosta bolj pogumna, naj se izrazita, naj se ne bojita kritik, če jaz podzavestno še vedno nosim te vzorce s seboj? A, kako? Mislim, saj menim, da jima gre kar dobro, ampak prišel bo trenutek, ko bo moja duša rekla: “OK, dovolj je tega in nehaj bluzit in se držat v majhnosti! Misliš res celo življenje premlevat ene in iste stvari?”

No, sej mi je to že rekla. In ja, itak premlevamo ene in iste stvari samo na drugih nivojih, glede na to, kako napredujemo v igri življenja. Ampak nekatere pa smo vseeno prišli premagat, a. A ni tako?

Blog kot praksa, ne popolnost

Tako da, s temi blogi bom odprla prostor, kjer se bom učila na praktičen način ponovno prihajati k sebi. Postali bodo kot en dnevnik.

Ker, saj veš, eno je teorija, drugo je praksa.

Zato ne pričakuj, da bodo slovnično pregledani. Ne bodo. Vmes bodo kakšne kletvice, besede v angleščini in primorščina brez dvojine.

I’m done se prilagajat in bati lastnih senc. Sicer se bojim, da mi bo žal te odločitve, ampak hej, če ne poskusim, ne bom nikoli vedela. Kako že pravijo, fake it till you make it.

Pisanje mi je bilo pa itak od vedno najbolj zdravilno.

See you, Aneja