03 Ko se spomniš, da si kot otrok nosil več bolečine, kot si si kadarkoli priznal.

Veš, ko nekateri ljudje nosijo s seboj pravo zakladnico zgodb iz otroštva in najstniških let? Z lahkoto obujajo spomine na nore dogodivščine, smešne spodrsljaje in nepozabne trenutke s prijatelji. In medtem ko pripovedujejo, jih samo poslušaš, kot da gledaš film, ter vase vpijaš vsako podrobnost njihove zgodbe.

Spomini iz otroštva in moj notranji kritik

No, jaz ti ne znam povedati skoraj nobene takšne zgodbe. Tudi ko me otroka prosita, naj jima povem kaj iz svojega otroštva, se spomnim presenetljivo malo dogodivščin ali zabavnih trenutkov.

Na tem področju sem precej bolj dolgočasna kot moj mož.
In ko me je starejši sin nekoč vprašal, kaj mi je bilo v otroštvu najbolj všeč, sem kar obstala. Nisem se mogla spomniti veliko stvari. Edino risanke. Te so bile moja mala odrešitev. Vse ostalo je v mojih spominih zavito v neko težko meglo, ki se vleče čez dneve in jih dela sive, turobne in brez posebnih barv.

All over all vseeno verjamem, da ni bilo tako hudo. Ali pa imam imposter syndrom, ker se mi niti moji izzivi ne zdijo dovolj vredni, da se lahko “važim” z njimi. Češ, kej bluzim, ker itak je ogromno otrokom bilo še hujše kot meni. To, kar sem jaz doživljala, je izi pizi.

Jao, ta moj notranji kritik. In moj nedefiniran ego in nedefiniran solarni pleksus. In moja 5-ka v proflu. Če bi me vprašali za napisati priročnik o samosabotaži in samokritiziranju, bi sigurno postal bestseller.

OK, hec na stran.

Otroštvo, bolečina in preživetveni mehanizmi

Otroštvo mi je res pustilo ogromno ran. Na trenutke je bilo že tako hudo, da sem vsa potlačena čustva znala dati ven samo s samopoškodovanjem.

Občutek osamljenosti in nerazumljenosti ni fejst. Ko je prišel naval teh občutkov, sem namesto glasnega kričanja in jokanja izbrala udarce v moje noge, roke, grizenje svoje kože.

Veliko bolj varno, da me starša ne slišita. Veliko manj vidno navzven. In tako sem ubila dve muhi na en mah. Bolečina je šla ven in jaz sem imela občutek, da imam v svojem žilvjenju vsaj glede nečesa kontrolo.

Moje telo nikoli ni bilo moj tempelj. Sovražila sem ga. Sovražila sem vse glede sebe. Vsak mikro košček. Če bi bilo takrat po moje, se ne bi nikoli rodila. Ker sem res verjela, da je življenje bullshit in eno samo trpljenje. What’s the point?

Letos sem začela pisati 365 dnevni journal in ravno pred par dnevi je bilo vprašanje “Za katero lastnost si hvaležna, da jo imaš in si jo uporabila v preteklost?”.

Upanje in moja pot kot mama

Veš kakšen je bil moj odgovor? upanje. Hvaležna sem, da sem ohranila upanje. Da četudi sem lahko največji pesimist, ki vidi nešteto scenarijev, kaj bi lahko šlo narobe in zakaj raje ne, da še zmeraj ohranjam upanje in se zmorem boriti.

Če vidim, da se je za nekaj vredno boriti, se bom. Kdaj vstanem prej, kdaj kasneje, odvisno od tega, koliko se odenem v moj pesimizem, ampak vedno nadaljujem pot, četudi s polžjo hitrostjo.

Hvala Dragon ball in vsi shonen animeji, ker me vedno znova spomnite te moči in miselnosti.

In nekako verjamem, da mi je tudi zaradi te moje izkušnje v otroštvu tako zelo pomembno, da moja otroka ne bosta rabila celo življenje porabiti za to, da se učita, kako sprejeti sama sebe.

Da ne bosta pri 22-ih (kot sem jaz) ali še kasneje, prvič ugotavljala, kdo sploh sta brez vseh mask, prilagajanja in “moram biti takšen, da bom dovolj dober”.

Moj cilj ni, da jima dam popolno otroštvo, ker iskreno ne verjamem, da popolno otroštvo sploh obstaja. Vseeno smo se kot dušice prišle sem učiti določenih stvari in sigurno bom kdaj tudi konkretno biksnila mimo.

Ampak če se bosta ob meni počutila dovolj ljubljena in varna, da mi povesta svoje največje neumnosti, strahove, zmedo in vsa tista velika, naporna čustva, potem sem zmagala.

Ker vem, kako zelo boli, ko leta in leta verjameš, da moraš postati nekdo drug, da si vreden ljubezni. Faaaaaajn močnoooo boli.
In takšne tihe, nevidne bolečine ne priželim nobenemu otroku oz. komurkoli.