06 Mala človečka in moje iluzije

Od vedno sem si želela biti mama

Od vedno sem si želela biti mama. Nikoli nisem razmišljala, da ne bi imela otrok.

Sem pa imela v glavi od nekdaj začrtan svoj plan, kako in predvsem kdaj bom prišla do tega trenutka.

Šel je pa nekako tako: končam srednjo, potem faks, dobim službo in pri 24-ih si z mojim Mihcem ustvariva dom in družino.

What a joke. Smejem se ti, Aneja iz preteklosti, smejem. Ti in tvoji plani. Saj je vse cute in lepo, samo se vidi koliko manj življenjskih izkušenj sem imela kot zdaj in koliko sem sledila tistim naučenim družbenim kalupom, ki ti pravijo kaj in kako moraš delati stvari v življenju.

Plan se je seveda sfižil že s tem, ko sem pavzirala in ponavljala prvi in drugi letnik faksa, pa ko sem odkrila, da nočem biti programerka in skočila v vode samostojnega podjetništva.

Mama, ki sem želela postati

A želja je ostala in se je na srečo tudi uresničila pri mojih 31ih, ko se nama je pridružil T.

Kakšno veselje in kakšna sreča. Res sem čakala nanj.

In še preden se je rodil, sem vedela, kakšna mama želim biti in kako ga vzgajati. Vseeno je bilo to področje vzgoje povezano z mojo strastjo o znanju notranjega kritika in lahko mi verjameš, da sem, še pred sem videla plusek, zaplavala v knjige in tečaje o zavestnem starševstvu.

No, sprva nisem niti vedela, da se temu tako reče, ampak vodila me je ta misel: “Mojih otrok ne želim vzgajati na način, kot sem bila vzgojena jaz.”

Zato sem prečekirala vse od razvoja otroških možganov do načina zavestne vzgoje, ki ga promovira Shefali Tsabary.

Ker ja, nisem želela predajati naprej kričanja in flesk, ki se ti usedejo v vsako celico, odzive telesa v stiski pa nosiš še leta v sebi.

Ali pa izrabljanje načina kaznovanja, ki te nauči samo strahu namesto samozavedanja. In nikakor nisem želela, da se moj otrok nauči, da mora “biti priden”, da je ljubljen.

Želela sem tlakovati drugačno pot za moje potomce. Hotela sem, da katerakoli dušica, si me bo izbrala za mamo, vidi, kako močna in pogumna je. In kako edinstvena! Ker res, otroci so neverjetni.

Da ta otrok, ki mu bom lahko rekla moj moj, ve, da njegova čustva niso preveč in da z njimi ne dela nič narobe, tudi ko so glasna, kaotična, neprijetna ali “preveč” za svet okoli njega.

Oziroma, na kratko, moj cilj je bil in še vedno je zaceliti in prekiniti čimveč generacijskih travm znotraj naše družine (in kolektivnih) in predati naprej manjšo prtljago, kot sem jo jaz dobila.

T kot moj prvi učitelj v praksi

No, in potem je prišel naš T. Moj prvorojenec. Moj 3/5 manifestor (čeprav tega takrat še nisem izvedela).

Otrok, ki je začel vso mojo teorijo takoj spravljati v prakso.
In praksa, no, praksa je nekaj čisto drugega kot teorija na papirju. Nekaj popolnoma drugega.

Ker v knjigah vse nekako zveni smiselno pa logično. Ko bereš si spočit in reguliran. Tam imaš čas dihati, reflektirati in zavestno v mislih izbirati odzive.

Realnost z majhnim otrokom pa?

No, sej mislim, da vse mamice to vemo, realnost je otrok, ki se dere, medtem ko ti poskušaš skuhati kosilo. Realnost je neprespanost. Preobremenjen živčni sistem. Je moment, ko te nek mali človek s svojim pogledom, tonom ali uporom trigira bolj kot odrasel človek kadarkoli prej.

In T me je tolikokrat naučil, koliko stvari v meni še vedno živi oz. deluje na avtomatizmu.

Koliko odzivov pride iz telesa, še preden jih sploh uspem zavestno ustaviti. Koliko kontrole se skriva pod “želim mu dobro”. Koliko strahu se skriva pod potrebo, da se otrok vede “primerno”.

Ampak je kar šlo. Čeprav sem bila first time mum, sem bila zadovoljna, kako vse hendlam, tudi, ko so prišla zbadanja sorodnikov, da ga preveč ujčkam in da se bo še kot odrasel držal za mamino krilce.

In res sem mislila, da je takšen, kot je, predvsem zaradi moje vzgoje.

Oh, kako sem se motila.

Leta 2020 se nam je pridružil N in zelo hitro mi je dal vedeti, da sem imela glavo preveč v oblakih in da sem si lastila preveč zaslug, ker N je bil od prvega dne popolnoma drugačen otrok, kljub temu, da je tudi on manifestor.