08 Ljudje smo roboti

Ko življenje živiš po pravilih drugih

Prvih 22 let svojega življenja sem živela v prepričanju, da smo ljudje samo roboti in da nimaš druge, kot da delaš to, kar ti drugi rečejo, da moraš delati. To je pač lajf in nima smisla se temu upirati, ker tako pač je. To je sveto. Tvoj lajf ni tvoj lajf, ampak tu si samo, da živiš po navodilih tistih, ki vedo več o tebi.

Jaz sem to prepričanje vzela kot pravilo igre oz. kot sveti zakon, katerega bog ne daj, da kršiš.

Če nekdo starejši reče, da nekaj “moraš”, potem moraš. Če sistem nekaj zahteva, potem ni izbire. Če vsi delajo isto, potem je to očitno edina pot.

Ahjej, dušica moja, res si rada izbiraš zanimive igre in livele. Veš tiste, dejmo si postaviti najbolj beden možen temelj, da ga potem lahko začneš klestit dol.

Lahka pot? Nee, ma kje. Zakaj bi šla lebdet nekam v kakšno meglico, če lahko pridem na planet Zemlja izkusit vse od A do Ž.

OK, OK, saj te štekam. Je res bolj zanimivo tako.

Od »Dovolj je!« do novega pogleda na življenje

Sem pa vesela, da se je v skripti mojega filma življenja potem pri 22 letih pojavil tisti “Dovolj je!!!”, ki je zgornjo narativo spremenil v “življenje je ena velika pustolovščina in vsak jo lahko živi tako, kot si zamisli, da jo bo.”.

Sicer je trajalo nekaj let, da sem prišla iz “lajf je za en k**** in itak je brezveze karkoli delat, ker si stalno v okovih drugih.” do “imej cilje, sledi sanjam, zmoreš, življenje je veliko več kot pa samo to, kar ti tvoj um govori.”, ampak vibracija se je spremenila in držala vse tja do 35 leta.

Potem pa, ja, kaj je bilo potem. Let’s start over.

Dajmo malo razburkati stvari. Dajmo dodati kakšnega dodatnega bossa v igrico življenja, še kakšen izziv, ker je postalo vse že preveč udobno in do končnega cilja se ne bo prišlo na način, ko se je delalo do sedaj.

Kot da bi življenje reklo: “Super, to raven si predelala. Zdaj pa gremo globlje.”

Pot globlje vase in srečanje s Human Designom

In sem res šla. Pa ne načrtno, ampak življenje me je res samo zapeljalo do tega in mogoče sem bila jaz končno dovolj zrela, da sem sprejela kot OK, lahko to.

Leto 2021 je tako poleg vsega, kar mi je prineslo materinstvo dvema malima štručkoma, postalo tudi leto, ko sem prvič preko hipnoze in meditacij začela razreševati ene specifične čustvene travme iz preteklosti in leto, kjer sem kot vedno logičen, analitičen in “samo če vidiš, je resnično” človek, začela dopuščati možnost, da “woo woo” scena pa le ni tako napačna, kot sem imela mišljenje, da je.

Ah ja, ljudje se res spreminjamo.

Ampak včasih moraš res priti prej do ene določene stopnice v stolpnici zavesti, da se ti razpre drug pogled, ki logično sprva ne pride kot ena velika razsvetlitev, ampak bolj kot razrahljanje starega načina dojemanja realnosti.

In ravno to je tisto, kar sem dobila, ko sem prvič spoznala sebe skozi perspektivo Human Design sistema.