10 Ni vse sonček, mavrica in ptički
Evforija ob spoznanju “dušnega projekta”
Razkritje mojega dušnega projekta na planetu Zemlja je bilo zame osebno tako odkritje, da sem še dolgo čutila evforijo.
Ker veš, ko enkrat spoznaš svojo Human Design zasnovo, vsi problemi izginejo, nikoli več ne dvomiš vase, nikoli več ne reagiraš impulzivno in nikoli več ne izgubiš potrpljenja.
Dogajati se ti začnejo čudeži. Otroci te poslušajo brez jamranja, partner nenadoma intuitivno ve, kdaj mora prevzeti odgovornost.
In doma? Ja doma ni več ne duha ne sluha o razmetanih igračah, ker se otroci spontano uglasijo z redom tvoje zasnove. Ko zaznajo, da si “v pravilnem frekvenčnem stanju”, pa kar sami pospravijo še sobo in zložijo nogavice po barvah tvoje avre.
Idila ti pravim! Čista idila!
OK, OK, konec sarkazma. Ma malo sem morala. Glej, če se že možgani tako igrajo z nami, zakaj se ne bi malo vključili v igro.
Human Design kot zemljevid, ne rešitev
Ampak ja, hotela sem jasno in glasno povedati, da ko/če se boš odločila za branje svoje Human Design telesne karte, pri meni ali komu drugemu, ne pričakuj, da bo postalo življenje kar naenkrat rainbows and unicorns in bodo vsi izzivi izginili.
No, saj vem, da ti to veš, ampak to naj sliši predvsem tvoj um.
Ker resnica je, da Human Design (pa tudi kakršen koli drugi sistem) ni tukaj zato, da ti odstrani vse težave in izzive iz življenja. Tukaj je zgolj in samo zato, da ti jih pomaga “nositi drugače”.
Veš kako je bilo pri meni? Po readingu moje telesne karte sem res čutila ogromno olajšanje, je pa prišlo čez par dni tudi dosti “WTF, zakaj???? Zakaj za vraga sem bila kot duša taka mona, da sem si izbrala vse te povezave in nedefinirane centre??? Zakaj se nisem rodila par uric prej in bi imela čisto drugačno zasnovo??? Zakaaaaaajjjjjj?????????? Fuck!!!!!!”.
Oh ja, ti naučeni vzorci in leta in leta programiranja v to, kar nismo.
Kot da se je moj notranji kritik spomnil, da mora spet vzeti vajeti v roke in da se ne morem zdaj pa kar tako osamosvojiti od njega. O, ne, ne.
Zemljevid tvoje notranje pokrajine
Zato glej, ti že kar jaz zdaj povem.
Human Design ne izbriše tvojih reakcij. Ne ugasne tvojih starih zapisov. Ne izbriše konfliktov in čustev. Ni sistem, ki bi poskrbel, da ti nikoli več ne zdrsne. Ni nekaj, kar naredi otroka vedno mirnega ali partnerja vedno razumevajočega. In predvsem ne ugasne notranjega kritika.
Ti pa pokaže, kje se vse to dogaja. Pove ti, zakaj razmišljaš kot razmišljaš. Zakaj ti določeni strahovi poženejo več mravljincev kot drugi. Zakaj tako rada rečeš “Ja”, ko misliš “Ne”. In še sto milijonov drugih zadev.
Pač ko spoznaš svoj celotno zasnovo je kot da bi končno dobila pravi zemljevid prostora tvoje duše in ne tisti fejk, ki si mu verjela in so drugi rekli, da mu moraš slediti, čeprav je imel čisto drugačen tloris prostora in nikakor ni bil skladen s tvojo “dušno hišo”.
Ampak pravi zemljevid še ne pomeni, da se boš takoj znašla.
Pomeni samo to, da prvič sploh vidiš, kje so vrata, kje so slepe ulice in kje si si sama skozi leta naredila “bližnjice”, ki to sploh niso bile.
In včasih celo vidiš, da so te “bližnjice” v resnici postale tvoji glavni avtocestni izhodi, samo zato, ker jih poznaš.
In to spoznanje zna malo (no, tudi dosti) trigirati ego oz. našega gospoda, veličastnega uma. Ker on ne mara zemljevidov, ki pokažejo, da je ves ta čas vozil v krogu in še vztrajal, da je to “edina prava pot”.