11 Si res upam (spet) to narediti?

Human Design: od “no way” do obsesije

Moje prvo spoznavanje s Human Design ni bila ljubezen na prvi pogled, ampak je šlo bolj iz “No way, ne rabim jaz tega, spet še ena stvar za polnit glavo” v “Waaaw, OMG!!!” do “Ma zakaj za vraga sem bila tako butasta, da sem si izbrala ravno to zasnovo???”.

Rollercoaster vseh občutkov.

Sama sreča, da sem trmasta (khm, vztrajna) in da rada (vsaj pri določenih stvareh) oporekam svojemu lastnemu umu, ker drugače bi že zdavnaj zaprla to poglavje in šla naprej, kot da nič ni bilo.

Ampak nisem.
Nisem mogla.
Nisem želela.

Mislim, kako sploh bi, ko pa sem po nevem koliko letih končno dobila še en manjkajoči puzzle mojega notranjega sveta, ki ga prej nisem znala poimenovati.

Ko te Human Design potegne vase

Zame je to kot droga.

Pogovarjaj se z menoj o politiki, nogometu, modi, čenčah kaj je kdo kaj rekel in naredil in bodo moje misli odplavale, ker me “boli patka” o tem.

Zajadraj z menoj v pogovor o naših omejujočih prepričanjih, notranjem kritiku, vzorcih iz otroštva in energiji, ki jo sploh ne znamo razložiti, pa vseeno vodi naše odločitve in se me ne rešiš za par ur.

In spet, ne bi bila jaz, jaz, če bi ostala samo pri informacijah iz tega mojega enega readinga.

Neeee, kadar mene nekaj, kar pomaga meni in tudi drugim tako osebnostno zrasti, tako močno prevzame, začnem kopat kot en znorjen krt. Globoko. Na vse smeri. Do zadnje informacije, do zadnjega videa na YouTubu, do zadnje knjige, bloga in razlage, ki bi mi lahko dala še “en košček več”.

In potem začnem te informacije tako močno srkati vase, da če me kdo vpraša, od kje vse to znanje, niti ne znam več povedati, ker se je vse že tako integriralo noter zaradi moje zasnove in kako delujem.

Strah, ki pride z velikimi odločitvami

In meseci, ko sem to počela so postali tudi prelomni meseci, zakaj sem se po skoraj 10ih letih uveljavljenega posla s planerji Ustvarjam sanjsko leto, odločila, da jih ne bom več delala in raje popolnoma spremenila poslovno smer.

Ker ja, jebiga, jaz sem kdaj tak norec. Le zakaj bi šla po lahkotni poti, če si lahko stvari zakompliciram 100 na uro.

Ampak, ko določeno znanje, s katerim lahko še bolj pomagam drugim, začne kričati znotraj mene tako močno, da ne morem tega več ignorirati, telo prevzame vajeti in vse drugo kar pravijo um in logika se mi zdi brezpredmetno.

Ali je bil ob tem prisoten strah? Ja! Ogromno strahu. Ne moreš si predstavljati koliko.

Ko sem nazadnje delala tak velik skok sem bila stara 26 let, časa na pretek, naspana, polna energije in sem lahko razmišljala samo o svoji viziji.

Zdaj pa sem mamica dvema fantoma, ne morem delati kadar se mi zahoče, časa je 3x manj, energijo pa tudi bolj porabim za biti prisotna zanju, kot pa za podjetje.

In ravno zato je bil ta skok toliko bolj strašen.

Ker pri 26-ih lahko rečeš: "Eh, pa poskusimo. Če ne uspe, bom že nekako."

Pri skoraj 40-ih pa začne glava veliko glasneje računati in se spraševati: “Kaj pa če ne uspe? Kaj pa če naredim napako? Si res upam zavreči nekaj, kar deluje, za nekaj, kar ni zagotovila, da mi uspe?”

In verjemi mi, moj um je imel pripravljenih še najmanj 372 drugih scenarijev katastrofe. Vsak dan. Brez pavze. Brez dopusta.

Ampak veš kako je pri meni ponavadi pri določenih stvareh? Bolj kot me je strah, bolj vem, da sem na pravi poti, čeprav bom na njej še tisočkrat padla in ne vidim še jasno cilja.