02 Od tihe miške do inspiracije

Tiha miška postane inspiracija

Pet let nazaj sem na sprehodu z našo psičko Šino srečala šolsko zobozdravnico.

Snidenje je izgledalo nekako tako:

Ona: “Oooo, Aneja, a se spomniš, kdo sem?”

Jaz, medtem ko so moji možgani povezovali 101 sliko, kam bi jo lahko dala, ker mi je bila znana, ampak moj spomin po rojstvu otrok ne deluje več. Pa sem odgovorila “Hmmm, ne.”.

Ona: “Iz šole. Zobozdravnica.”

In so se mi sestavili puzzli.

Potem je sledilo awkward panika, da kaj naj sploh govorim, ker jaz nisem ravno za small talk, a je takoj ona “rešila” situacijo in kar sama začela.

“Te spremljam veš. Vse kar delaš. Si prav inspiracija. Se še spomnim, kako si bila tiha miška. Vedno nekje zadaj. Zdaj pa takole. Prav lepo je videti tvojo rast.”

Priznam, da so te besede zelo pobožale mojo dušo.

Saj sem vedela, da sem osebnostno zelo zrasla, ampak ko si toliko v tem, pozabiš, kolikšno moč inspiracije in motivacije ima lahko za nekoga tvoja zgodba.

Ko je nevidnost postala varnost

Ker ja, kot otrok sem bila, khm, kako naj rečem temu, ne ravno zgled samozavesti in vedno sem se počutila malo drugačna od okolice. OK, še zdaj se.

Staršem in družini sem bila sicer ponos, ker sem bila odličnjakinja, ki je igrala tudi klavir in tenis. Če bi šla na tekmovanje za najbolj pridno in ubogljivo punčko, bi dobila zlato plaketo. People pleaser at its best.

Ampak saj veš, kako je v družinskih odnosih. Velikokrat na svoje otroke gledamo drugače kot okolica.

In to, kar mi je rekla zobozdravnica oz. takšno sliko, kot je imela o meni, je bila še kako resnična. To sem oddajala navzven. Moj glavni cilj je bil res biti čimbolj nevidna.

Nevidnost sem enačila s tem, da bo manj posmehovanja, manj možnosti za neuspeh, za neželene konflikte, za bolečine, jok, strah.

Želja, da bi bila videna

In hkrati, ironično, je vse, kar sem si istočasno najbolj želela bilo pa tudi to, da bi bila videna, za to kar sem.

Da bi bila sprejeta v svoji edinstvenosti.

Da bi bila ljubljena, brez pogojevanja.

Želela sem si svobodo pred oklepi, ki sem si jih zgradila, da bi se obvarovala pred bolečinami.

Smešno mi je, ker zdaj, ko to pišem, točno vem zakaj te želje in kako je do vsega tega prišlo. Ampak počasi, korak za korakom, najprej malo ozadja, potem pa se bova sprehodili tudi skozi Human Design karto.