04 Ko sem spoznala, da samozavest ni prirojena

Po končani maturi na gimnaziji, sem pod moje tri izbire za faks napisala “Računalništvo in informatika”.

Odločitve, ki jih vodijo omejujoča prepričanja

Jao, zdaj ko gledam nazaj, se smejim sama sebi. Zanimala me je seveda tudi japonologija, ampak ker sem sledila mnenjem in skrbem o tem, a dobiš sploh kakšno službo, če to študiraš, sem te želje hitro opustila.

Ker ja, dajmo raje iti na računalništvo, ker ti je všeč grafika in dizajn, brez da se pozanimaš, da je v bistvu 95% faksa samo matematika, fizika in programiranje in se vse te stvari, ki te zanimajo, dejansko učiš na drugem faksu, ki ga pa niti povohaš ne, ker ni bil univerzitetna smer. Bravo jaz.

Mislim, ko vidiš, koliko odločitev je bilo v mladih letih sprejetih na podlagi not-selfa in omejujočih prepričanj, nimaš druge kot se držati za glavo. Ali pa se smejati na glas. Odvisno od dneva in volje.

Ampak OK, življenjske izkušnje. Življenje v Ljubljani in ta faks sta mi dala ogromno.

Študentska leta in življenje, ki te oblikuje

Iti v neko drugo okolje, se učiti biti samostojen, zadihati neko svobodo, ki je prej nisi poznal. Nevem, lepo je bilo.

Seveda je bilo ogromno solz, pritiskov, izzivov, neuspehov, ma konec dneva sem vesela za to pot.

Sicer če bi zdaj še enkrat izbirala, bi šla v čisto tretjo smer, recimo psihologijo, ker me bolj zanima te stvari, pa tudi da ne bi še vedno imela takšnega imposter syndroma, da kdo sem jaz, da učim vse, kar učim, če nisem “študirana” za to. Saj pravim, smešni so naši možgani, kaj si vse zmislijo, samo, da se slabo počutimo.

Študentska leta pa so mi prinesla tudi nekaj, kar cenim še danes.

Moj prvi “Dovolj je!!!!!”, ko sem si končno sebi postavila mejo in si zabičala, kako je dovolj tega samopomilovanja, samokritiziranja in smiljenja sama sebi.

Še zdaj se spomnim, kako sem stala na avtobusni postaji, si v glavi slikala prizore, kako so vse druge punce bolj perfektne kot jaz, ki sem čista luzerka, in je kar od nikoder priletela odločitev, da je dovolj tega. Da ne morem iti več tako naprej. Da to ni življenje. Da se more ustaviti to.

Tisti dan sem prišla domov in začela iskati rešitve. Praktične rešitve.

Ker naveličana sem bila Cosmopolitan nasvetov, ki ti pravijo “Ja, za večjo samozavest se imej samo bolj rada, hodi bolj zravnano in verjemi vase, pa bo vse rešeno”.

Ahm, ne. Jaz rabim vedeti, KAKO se imeti bolj rada. Vem, da je recept za večjo samozavest se imeti bolj rada, ampak kako priti do tega, če sovražiš vse na sebi? Kakšni so koraki????? Kateri je tisti prvi mini korak, da se začneš imeti rada, če pa tega ne znaš in nisi bil nikoli naučen tega?

Prelomna odločitev: iskanje rešitve v sebi

Na srečo sem našla to, kar sem iskala in tako se je začela moja pot v vode osebnega razvoja in spoznavanja notranjega kritika.

Naučila sem se, da je v bistvu samozavest (pa dosti drugih stvari glede tega, kako gledaš sam nase in deluješ) samo en “veščina” oz. veščina, ki se je pač nisi še naučil, ampak ne pa to pomeni, da tega ne moreš nikoli usvojiti.

In to zavedanje mi je takrat dalo prvič malo zraka olajšanja pod krila.

Ker če je to veščina, potem nisem “pokvarjena”. Nisem “manj kot”. Nisem izgubljen primer. Sem samo oseba, ki se tega še ni naučila.

Koliko pomenijo taka odkritja, a?