07 Notranji potres

Začetek druge nosečnosti

“Veliki blatec bom.”, je T povedal v kamero kmalu za tem, ko sem vedela, da bom postala ponovno mama.

Zgodilo se je tik preden je šel svet v lockdown zaradi famoznega virusa.

Če sem prvo nosečnost preživljala dokaj mirno in aktivno, sej drugo bila stalno v nekakšnem strahu in krču, kar verjamem, da je vplivalo tudi na našega N, ko se je še razvijal znotraj mene.

Poporodno obdobje in notranji boj

Po njegovem rojstvu pa se je začelo meni eno najtežjih let.

Takrat si nisem želela priznati (ali pa si sploh nisem upala, saj nevem), da sem zaplavala v poporodno depresijo pomešano z anksioznostjo, medtem ko sem istočasno bila bitko s preobremenjenim živčnim sistemom in aktiviranimi starimi ranami.

Ampak neeee, kje pa. Jaz, da bi imela to? Neee, Aneja, daj, saj ni tako hudo, veš koliko ženskam je težje kot tebi. Samo kompliciraš, mi je pravil moj notranji kritik, za katerega nikoli nisem bila dovolj.

Jaz sem vendar “tista, ki zna”. Tista, ki razume in dela na sebi. Tista, ki bere, reflektira, zavestno izbira in to uči še druge. Failure is not an option.

Mislim, fuck, zdaj ko poznam svoj Human Design, je prav videti na koliko področjih sem še vedno delovala iz svojega not-selfa, pa se tega sploh nisem zavedala, kljub več kot desetletju dela na sebi.

In fora je, da preventivno teh občutkov tudi nisem kazala navzen. Navzven ni bilo “tako hudo”, ker se mi ni dalo poslušat dobronamernih nasvetov ali da bi bilo drugim zaradi mene nelagodno (a vidiš spet aktivno people pleople zrko, ki jo je vedno nečesa strah??).

Ni bilo drame, ki bi jo drugi opazili. Samo jaz sem vedela, kako glasno je bilo znotraj.

Leto, ko se je vse začelo rušiti

Leto 2021 je bilo tako leto, ko so se mi stvari na vseh področjih življenja začele intenzivno podirati. Mislim, že po rojstvu mojega prvorojenca je bilo nekaj razpok že tam.

Ampak 2021-ka ni več samo odpirala razpok. Ona je začela hoditi čez temelje.

Najprej sem izgubila občutek stabilnosti v sebi. Tisti notranji “ok, zmorem”, ki me je prej vedno nekako držal pokonci, tudi ko je bilo težko.

Potem sem začela izgubljati potrpežljivost, ki sem si jo tako dolgo želela imeti kot mama.

In na koncu sem izgubila še iluzijo, da imam stvari pod kontrolo.

Ah, what a year je bilo to.

Ampak sem res rabila to. Čeprav zdaj zveni ta stavek tako klišejski.

Zdaj ko gledam nazaj, če ne bi prišlo do vseh teh potresov (ki imajo še dandanes svoje popotresne sunke), ne bi nikoli niti začela razmišljati o tem, da je mogoče pa res že čas, da začnem čistiti še globlje stvari iz moje podzavesti, kot sem jih bila pripravljena pogledati do takrat.