14 Svet, ki nikoli ne ustavi tempa

Nevem, če je to videti, ampak ti blog dnevnik zapisi so zame kot nekakšna katarza, ki sem jo tako nujno rabila.

Hvala, ker jih bereš.

Meni predstavljajo kot nekakšen mali upor vsem mainstream zadevam.

Zadnja leta se mi zdi da svet še bolj hitro kot nekoč drvi in maha pred teboj z vsemi pravili, kaj moraš narediti, kako se moraš predstavljati, kako se moraš obnašati in predvsem, kako hiter moraš biti.

Včasih si se lahko naučil neko veščino in je ostala relevantna leta. Danes pa imaš občutek, da komaj osvojiš eno stvar, že pride deset novih.

Svet, ki nikoli ne ustavi tempa

Marketing je odličen primer tega. Ravno ko nekdo razloži, da so rešitev carouseli, nekdo drug prisega na reelse. Potem pride tretji in reče, da je vse skupaj zastarelo in da moraš delati nekaj povsem drugega. In to je govora samo o Instagramu.

O umetni inteligenci in kam smo prišli z njo pa niti ne bom govorila. Ko je govora o AI agentih pa res vidim, da postajam dinozaver.

In pri vsem tem se vprašam, ali res moram vsemu slediti? Ali se res moram naučiti vsako samcato novost, ki prihaja? Ali res tako zaostajam, kot me šum okrog mene hoče prepričati? Ali res ni druge možnosti?

Nevem, kaj pa če je taka možnost, ampak je sploh ne vidimo, ker smo toliko vpeti v nenehno dohitevanje naslednje stvari in strahom pred zaostankom?

Telo proti umu

Kaj pa če obstaja še tretja pot? Ne tista, kjer ignoriraš vse novosti in se pretvarjaš, da se svet ne spreminja. In ne tista, kjer obupano tečeš za vsako novo stvarjo, ki se pojavi na obzorju.

Ampak taka, kjer izbereš sebe in to, kar ti tvoje telo govori. Torej ne tvoj um, ampak tvoje telo. Tvoja notranja avtoriteta.

Nekaj, kjer se počutiš zadovoljno, srečno, uspešno, mirno.

Ker um bo vedno našel razlog, zakaj bi moral še nekaj vedeti. Um nikoli nima dovolj. Njegova naloga je zbirati informacije, analizirati, primerjati, iskati boljšo pot.

Telo pa deluje drugače. Telo ne vpraša: “Kaj je trenutno najbolj popularno?”
Vpraša: “Kaj je pravilno zame?”

Ne vpraša: “Kaj delajo vsi ostali?”
Vpraša: “Kaj mi daje energijo? Kaj mi prinaša občutek miru?”

Zakaj se izgubljamo v informacijah

In morda je ravno to tisto, kar se danes izgublja.

Ker še vedno živimo v svetu, ki nas uči zaupati podatkom, trendom, strokovnjakom, algoritmom in tujim mnenjem. Torej zunanjim avtoritetam.

Zelo malo pa nas uči zaupati sebi.

Zaupati tistemu tihemu občutku v telesu, ki ve odgovor veliko prej kot glava.

In zdaj vržem eno kost za glodat. Kaj pa če prihodnost ne bo pripadala ljudem, ki bodo vedeli največ, ampak bo pripadala ljudem, ki bodo znali med milijonom informacij prepoznati, katere so njihove oz. skladne z njihovo dušo.

Izbira sebe v svetu hrupa

Ki bodo znali slišati sebe tudi takrat, ko bo svet kričal.

Ki si bodo upali izbrati svojo pot, tudi če ni najbolj moderna, najbolj optimizirana ali najbolj učinkovita po merilih nekoga drugega.

Ker kaj pomaga, če ves čas dohitevaš svet, če pa medtem izgubiš stik s sabo? Kaj pomaga, če si vedno na tekočem z najnovejšimi trendi, če pa ne veš več, kaj si sploh želiš?

Ker ni vse, kar je novo, tudi namenjeno tebi.
In ni vse, kar drugi razglašajo za nujno, res nujno zate.

Včasih je največja modrost ravno v tem, da si dovoliš ne slediti množici.

In zaupaš, da tvoje telo ve nekaj, česar tvoj prestrašeni um še ne more razumeti.

Tako, konec mojega TED talka za danes.